Kako pomembna prelomnica je bilo polnopravno članstvo Slovenije v Organizaciji združenih narodov v primerjavi s predhodnimi dogodki, kot so bili plebiscit, razglasitev samostojne države, priznanja posameznih pomembnih držav in skupin držav (takratna EGS, Kitajska, Nemčija, Rusija, ZDA ...) in podobno?
Za vsako novo državo je sprejem v članstvo OZN pomemben mejnik – gre za vstop v mednarodno skupnost. V specializiranih organizacijah iz sistema OZN gre potem bolj ali manj za avtomatizem, v nekaterih drugih organizacijah (na primer Evropska unija in Nato) pa morajo biti izpolnjeni še dodatni pogoji. V obeh primerih je članstvo v OZN conditio sine qua non (nujni pogoj). Ko pogledamo izkušnje Slovenije od plebiscita decembra 1990 do vstopa v OZN maja 1992, vselej opazimo logično zaporedje. Vsaka od faz je pomembna, saj brez nje ne bi bilo naslednje. Posebej pa bi omenil vojaški in politični uspeh Slovenije v osamosvojitveni vojni poleti 1991, s katero je bila vzpostavljena dejanska suverenost nad celotnim ozemljem, poleg tega pa še mnenja arbitražne komisije (t. i. Badinterjeva komisija). Posebej pomembno je bilo prvo med njimi, 29. novembra 1991, v katerem je ugotovila, da je Jugoslavija v procesu razpadanja, s čimer se je odprla pot do priznanj držav naslednic in za zagotovitev njihove enakopravnosti. Veselilo me je, da je arbitražna komisija takrat dobesedno ponovila formulacije, ki sem jih uporabil, ko sem napisal memorandum naše države za postopek pred arbitražo. Seveda pa smo se morali za enakopravnost naslednic še potruditi, vse do leta 2000, ko je ZR Jugoslavija (Srbija in Črna gora) zaprosila za članstvo v OZN kot nova država članica. S tem se je enakopravnost naslednic dokončno potrdila. Tako smo dokončno zagotovili dostojanstvo osamosvojitve Republike Slovenije in državi tudi prihranili precej stroškov.
Zakaj je članstvo v OZN pomembno?
Članstvo v OZN je izraz legitimnosti države in njene zaželenosti v mednarodni skupnosti. Je neke vrste »zdravniški izvid«, kar je v soodvisnem in globaliziranem svetu življenjskega pomena. Država, ki ni članica OZN, je obsojena na životarjenje in nobeno njeno mednarodno sodelovanje ni popolno. Tu je mogoča tudi primerjava z državljanstvom človeka v državi, kjer živi. Če ni njen državljan, je vedno v negotovem položaju. Seveda so s članstvom v OZN povezane tudi obveznosti, začenši s plačevanjem članarine in obveznostjo angažiranja v dejavnostih organizacije, pa tudi ugodnosti, zlasti za države v razvoju, ki jih prinaša mednarodno sodelovanje.
Članstvo v OZN daleč presega goli diplomatski pomen, saj prinaša tudi članstvo v množici organizacij, ki delujejo pod okriljem svetovne organizacije. Katere so po vašem mnenju najpomembnejše?
Neprimerno bi bilo sugerirati hierarhijo, saj ima vsaka organizacija iz sistema OZN svoje naloge in vsaka je pomembna na svojem področju. Če pa bi sodili po zanimanju slovenskih medijev, bi lahko rekli, da nas najbolj zanimajo finančne organizacije ter tiste organizacije in konference OZN, ki naslavljajo vprašanja globalnega segrevanja. To so npr. Mednarodni denarni sklad s svojimi ocenami in nasveti glede ekonomske in fiskalne politike, Svetovna banka s svojimi krediti (ne glede na to, da ti za Slovenijo niso več življenjskega pomena) in Konferenca pogodbenih strank okvirne konvencije OZN o podnebnih spremembah (COP). V zadnjem času je Svetovna zdravstvena organizacija svetovala Slovenji pri snovanju reforme zdravstvenega sistema. Ti primeri kažejo na raznovrstnost pomena organizacij iz sistema OZN za posamezno državo članico. Poleg tega se njihov pomen s časom tudi spreminja.
Slovenija dosega v okviru delovanja v OZN uspehe, kot je bilo na primer članstvo v varnostnem svetu kot nestalna članica v letih 1998 in 1999. V zadnjih letih je doživela tudi boleča neuspeha, neuspešno kandidaturo za ponovno članstvo v varnostnem svetu leta 2011 in lani vašo neuspešno kandidaturo za generalnega sekretarja OZN. Zakaj ti dve kandidaturi nista uspeli, se je pomen Slovenije v OZN zmanjšal?
Izvolitev Slovenije v varnostni svet OZN, leta 1997, po vsega petih letih članstva, je bila res pomemben uspeh, ki je bil najbolj rezultat dela takratne mlade ekipe, ki sem jo vodil in ki je izvrstno opravila svoje delo med volilno kampanjo in pozneje v varnostnem svetu v letih 1998–1999. To je bil najpomembnejši samostojni nastop Slovenije na svetovni sceni doslej. Vedeti morate, da je delo v varnostnem svetu OZN precej bolj nepredvidljivo in zahtevnejše kot na primer predsedovanje Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse) ali EU. Med predsedovanjem varnostnemu svetu smo obravnavali tudi po šest akutnih kriznih situacij hkrati. Do vseh smo morali imeti izdelana stališča in iskati konsenz. Nobenega naslanjanja na EU ali koga drugega ni bilo. Zato smo bili tudi spoštovani. V tej »šoli« so se prekalile diplomatke in diplomati, ki so še danes v jedru slovenske diplomacije. Po tem obdobju pa ni bilo več prave vzhičenosti in tudi »bolečih« izkušenj, kot ste jih označili, ni bilo. Pri kandidaturi za varnostni svet leta 2011 smo imeli priznano dobro kampanjo, izvoljena pa je bila država (Azerbajdžan), ki še ni imela priložnosti delovati v njem, ni članica EU in je v kampanjo vložila precej več sredstev kot Slovenija.
V primeru moje kandidature za položaj generalnega sekretarja OZN je šlo za to, da naša volilna skupina (vzhodnoevropske države), edina med vsemi petimi volilnimi skupinami, še ni prispevala generalnega sekretarja OZN. Torej so bile vzhodnoevropske kandidature logične in legitimne – vendar tudi vse zavrnjene. Izvoljen je bil António Guterres iz Portugalske, torej iz zahodnoevropske skupine, ki je pred tem dala organizaciji že tri od osmih generalnih sekretarjev. Kot veste, moja kandidatura ni uživala enotne ali energične podpore v Sloveniji. Pozitivno pa je, da je bil lanski postopek precej bolj javen kot vsi tovrstni postopki poprej in je vsakemu kandidatu in kandidatki dal možnost predstaviti svojo vizijo OZN. To sem tudi storil, in to z veliko vnemo, znanjem in z zelo dobrim učinkom. Z izidom tega dela postopka sem zadovoljen, saj sem bil v njem na drugem mestu, s samo enim glasom zaostanka za vodilnim Guterresom. To je bilo v najbolj značilnem, prvem krogu, ko države še niso mogle primerjati svojih glasovalnih preferenc. Kar se je dogajalo pozneje, pa je že bilo zunaj mojega dosega.
Kakšna je prihodnost OZN? Ali svet potrebuje takšno organizacijo ali jo nadomeščajo oziroma jo bodo nadomestile kakšne druge oblike povezovanja med državami?
Organizacija je za svet nujno potrebna in bo gotovo obstala kot končni podeljevalec mednarodne legitimnosti. Vprašanje pa je njena relevantnost. To je tudi glavni izziv za generalnega sekretarja Antónia Guterresa, ki se giblje po zelo ozki brvi. Po eni strani mora biti realist in mora vedeti, da je pri vprašanjih miru in varnosti zelo odvisen od velikih sil in drugih nosilcev realne moči, tudi od regionalnih organizacij, kot sta Ovse in Afriška unija. Po drugi strani pa ne sme ogroziti povsem legitimnih pričakovanj, da bosta OZN in njen generalni sekretar lahko pomembno prispevala k mirovnim rešitvam – na primer v Siriji, Jemnu, Libiji in v drugih vojnah, zlasti v Afriki. Realna nevarnost je, da bosta OZN in njen generalni sekretar odrinjena na rob. To se je dogajalo prejšnjemu generalnemu sekretarju, pragmatiku Ban Ki Munu, ki so ga večkrat kar ignorirali. Pragmatizem ni rešitev za vse probleme, včasih je treba nastopiti z moralno jasnostjo in občutkom za mednarodno pravo. Seveda pa se lahko generalni sekretar tako tudi komu zameri. Izbira med pragmatizmom in moralno držo je v politiki vselej tvegana, v primeru generalnega sekretarja OZN je lahko usodna. Kako pristopiti k takemu položaju, v kakršnem je na primer danes Jemen? Ko ljudje množično umirajo, humanitarna katastrofa pa je posledica vojne, torej povsem zgrešenih političnih odločitev – dosedanja diplomatska dejavnost pa ni dala rezultatov? Je mogoče z diplomacijo doseči več? Je treba povzdigniti moralni glas? Služba generalnega sekretarja OZN je »najbolj nemogoča služba na svetu«, kakor je ugotovil že Trygve Lie, prvi generalni sekretar OZN.
Link do članka: http://www.delo.si/nedelo/drzava-ki-ni-clanica-ozn-lahko-le-zivotari.html